Naslov: Čudodelni škofjeloški praški Jezušček
Avtor: Uršulinski samostan v Škofji Loki?
Datacija: 18. stoletje
Provenienca: Praga (?)
Ident. št.: evid. št. ŠLU 1041
Materiali: vosek, svila, žičke, stekleni kamni, steklo, kovina, les, lasje
Mere: višina 39 cm
Na ogled: stalna razstava Življenje za samostanskimi zidovi
© Muzej krščanstva na Slovenskem
Voščena figura Jezuščka drži v levi roki vladarsko jabolko, z desno blagoslavlja. Oči so steklene. Lasulja je iz naravnih las. Krona je oblikovana iz pozlačenih žičk, spletenih v cvetje, in okrašena z okrasnimi kamenčki iz barvnega stekla (Drahtarbeit), z ornamenti listov, pletenih iz zlate in zelene svile okoli papirne osnove. Čudodelni škofjeloški praški Jezušček je oblečen v pet oblačil. Vrhnja obleka je iz svile krem barve, ki jo krasi vezenina iz pozlačenih nitk in dekorativnih elementov v obliki grozdja, listov, klasja. Obrobljena je s čipko iz pozlačene nitke v obliki školjke (Goldmuschelspitze). Čez ramena je položeno ogrinjalo v obliki ožjega pasu, obrobljeno z enako čipko. Obleka in ogrinjalo sta v notranjosti podložena z rdečim, impregniranim tekstilom. Pod zgornjo obleko je še belo krilo iz bombaža, ki je zavezano čez preprosto bombažno spodnjo obleko s čipko, pod njo pa je še obleka iz rjave svile brez čipke. Figura stoji v pozlačeni omarici s steklenimi vratci in steklenimi stranicami. Omarica je bila po vsej verjetnosti izdelana leta 1842, ko so redovnice figuro praškega Jezuščka prestavile z glavnega oltarja na oltar sv. Valentina (F. ŠTUKL 1995, 25). Na zadnji notranji strani omarice sta bili nekdaj pritrjeni dve bidermajerski zapestnici iz čeških granatov. Jezuščku sta bili darovani v 19. stoletju. Ohranila se je le ena.
Od vseh ohranjenih primerkov iz uršulinskega škofjeloškega samostana je ta praški Jezušček še najbolj podoben originalnemu praškemu Jezuščku v Pragi. V celoti je izdelan iz podobnega rumenkastega voska, skupne poteze najdemo tudi v oblikovanju telesa, glave in obraza. Prvotno je imel na glavi pozlačeno »habsburško« krono (Kat. št. 5), ki so je redovnice kasneje zamenjale s sedanjo. Plitka udrtina pri levem stopalu spredaj z ostanki neohranjenega pečata iz rdečega voska kaže, da je bila avtentičnost tega kipca potrjena s pečatom.