avtor: Tadej Trnovšek
občasna razstava, 18. maj 2009 – 30. avgust 2009
Leta 2008 je papež Benedikt XVI. ob 2000. obletnici rojstva apostola Pavla razglasil leto sv. Pavla, ki bo trajalo od 28. junija 2008 do 29. junija 2009. Muzej krščanstva na Slovenskem ob tem odpira občasno razstavo Sveti Pavel – največji misijonar krščanstva. Glede na to, da je Pavel pri svojem misijonskem delovanju prepotoval številne dežele, ga lahko brez zadržkov označimo za največjega misijonarja krščanstva. Pri oznanjevanju evangelija je peš, s konjem in ladjo prepotoval na tisoče kilometrov, samo da bi izpolnil svojo apostolsko nalogo.
Zgodba svetega Pavla je polna preobratov, vzponov in padcev, odobravanja in preganjanja. Znano je, da je bil Pavel do poznih dvajsetih let svojega življenja vnet preganjalec kristjanov. Po svoji vneti pripadnosti judovskemu ljudstvu in farizejski stranki je prekašal mnoge somišljenike. Prvič se v Apostolskih delih omenja ravno v povezavi z mučenjem kristjanov. Sodeloval je namreč pri kamenjanju in smrti sv. štefana, ki je sprožilo prvi krvavi val preganjanja jeruzalemske Cerkve. Večina učencev je namreč zaradi strahu pred smrtjo zapustila Jeruzalem in se razkropila po sosednjih pokrajinah, kjer so začeli širiti evangelij. šele ko ga je leta 33 pred Damaskom s konja vrgla in oslepila svetloba, ki jo je spremljal glas, se je za Pavla začelo obdobje notranjega boja med lastnimi prepričanji in nalogami, ki so mu bile zaupane. Za več let se je moral umakniti v samoto, da je premislil, kaj se je tistega dne pred Damaskom zares zgodilo. Svojo preobrazbo iz zagledanosti v lastno samopravičnost do spoznanja, da je bil od samega Boga izbran za apostola – razlagalca evangelija, je Pavel opisoval v številnih pismih, ki so del Nove zaveze.
štiri misijonska potovanja sv. Pavla
Pavlu je bila pri širjenju evangelija zaupana izredno težavna naloga. Krščanstvo je bilo takrat še v povojih in zato ljudem večinoma neznano, poleg tega pa je njegovo poslanstvo oteževala tudi temna Pavlova preteklost. Do njega niso bili nezaupljivi samo Judje, ampak tudi krščanski spreobrnjenci. Ničkolikokrat je med pridiganjem slišal očitke množic: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.« (Gal 1,22–24). Vendar Pavel ni odnehal. Kljub ustrahovanju in stalnim begom pred sovražnimi zasledovalci je nadaljeval svoje poslanstvo. V štirih misijonskih potovanjih je prepotoval celotno Malo Azijo, današnjo Grčijo, Ciper, Malto, Sicilijo, Apeninski polotok in domnevno celo španijo. Bil je prvi izmed Jezusovih učencev, ki je ponesel v svet njegovo idejo o univerzalni veri, veri za vse narode, ne samo Jude. Prav to ga je vodilo v daljne kraje, kjer je posejal seme krščanstva, ki je v naslednjih stoletjih preplavilo Evropo.
Pavlova smrt v Rimu
Leta 66 sta se Pavel in Peter odločila, da odideta na skupno misijonsko potovanje v Rim. Preden sta Pavel in Peter prišla v večno mesto, sta zunaj Rima pridigala ljudem, med drugim tudi cesarjevemu ljubljencu Patrikolu. To je cesarja Nerona tako razjezilo, da ju je dal jeseni leta 66 prijeti in za skoraj eno leto vreči v ječo. V času pripora sta bila obsojena na smrt zaradi veleizdaje in hudodelstva proti rimski državi. 29. junija leta 67 je rabelj izvršil cesarjevo obsodbo in Pavlu odsekal glavo. Legenda pravi, da je njegova glava trikrat odskočila od tal, na vsakem od teh treh mest pa je na dan prižuborel studenec. Prav zato se kraj njegove smrti še danes imenuje Tre fontane (trojni studenec). Truplo sv. Pavla je pokopala pobožna in bogata rimska gospa Lucina na svojem posestvu blizu morišča. Na tem mestu stoji bazilika Svetega Pavla zunaj obzidja.
Tadej Trnovšek, kustos
